Vsak teden me vsaj enkrat pot zanese v Vrbino, največkrat med jezera brežiške gramoznice. Danes sem začel že v Krškem, na desnem bregu Save nasproti Vipapa, kamor sem se že navsezgodaj odpravil narediti kakšen posnetek rac mlakaric in kormoranov na Savi, ki jih ponavadi opazim iz avtomobila.
Temačno megleno jutro je razkrilo le debelo Vipapovo cev, iz katere se divje vali slap rjave umazane tekočine, katere bela pena še več sto metrov plava ob levem bregu naprej. Ne verjamem, da ni strupena, lahko le upam, da ni preveč.
Jezero krške gramoznice je vedno lepo, čeprav je v zadnjem času na južni strani precej posekano in oskubljeno. Sam led! Le na zahodni strani dolga, deset metrov široka črta vodne površine, kjer se vodne ptice liske potapljajo in vlečejo ven rastlinje, s katerim se hranijo. V družbi imajo le nekaj mlakaric in sivk, ki jim kradejo hrano. Z obale vzleti velika bela čaplja in se s počasnimi zamahi prestavi na severno stran v zavetje suhih steblik močvirskega rastlinja pod gnezdilno steno breguljk in čebelarjev, katerih živžava smo se veselili lansko leto. Prelep je v led okovan in s grmovjem poraščen otoček, kjer čez leto gnezdijo liske in čopasti ponirki.
Na cesti ob Savi proti brežiški Vrbini so še močno vidni sledovi nedavne poplave, ko je reka prestopila bregove in se z vso močjo zagrizla vanjo in odnašala zemljo z njiv, na njih pa nanosila odpadke in gramoz.
Prva tri starejša jezera brežiške gramoznice so zakovana v led, iz katerega žalostno štrlijo v zrak oguljene veje potopljenih dreves, kjer ponavadi vse leto posedajo veliki kormorani in si sušijo razprta krila. Kot da bi čakala svoje goste. Le zadnje, najnovejše jezero, je polno. Velika jata, preko dvesto lisk išče hrano v vodi, ki se zažira v ledeno obalo in sega skoraj do sredine jezera. Hrane najbrž ni veliko, zato da jim ta čas ni naklonjen za preživetje. Mimogrede nehote preplašim nekaj kormoranov, ki so počivali na iz vode štrlečih otočkih gramoza, pokritih s tanko kapo snega.
Zame zimska idila, za ptice boj za preživetje. Že leta opazujem in popisujem in zase dokumentiram življenje v Vrbini in vsako leto je na jezerih obeh gramoznic veliko raznovrstnih ptic; letos je mraz hudo pritisnil in jih je manj, vendar liske ne morejo brez Vrbine, kjer je njihov dom. Tu so njihovi starši spletli gnezda, potrpežljivo greli jajca, da so se izvalile, jih naučili najti hrano in biti previdne pred plenilci. Tu je njihov dom, kjer lahko mirno plavajo. V naravi.
Iz gozda se zasliši še presunljiv krik črne žolne. Že dolgo nisem videl te prelepe samotne črne ptice z rdečo kapo, ki s svojim dletastim kljunom luknja drevesa po Vrbini. Čudovita je, žal pa skoraj izumrla v naših krajih. Premalo je dreves, gozdov, premalo miru, da bi se naša narava ohranila v vsej svoji lepoti.
B. Brečko
Komentarji (1)
-
- +1
-
-
